Kot že mnogokrat prej, sem tudi tokrat pred masažno terapijo pojasnjevala kako lahko dolgotrajen način prisiljene drže povzroči preobremenjenost določenega dela telesa (mišice in fascije), kar pripelje do tistih zoprnih bolečin v vratu, ramenih in hrbtu, dolgoročno tudi poškodb. Da je pri tem potrebno ukrepati ne samo z masažo, ampak tudi korektivno vadbo in sremeniti nekatere navade. Ta dan pa se mi je utrnila še posebej zanimiva asociacija (mogoče zaradi vse te krize, malo pa tudi zaradi mojega ekonomskega ozadja). In sicer, naše telo je pravzaprav naše podjetje s katerim upravljamo, mišice pa zaposleni v tem podjetju, ki jih motiviramo, ženemo ali pa pustimo, da zabušavajo.
Vsak pozna (na tak ali
drugačen način) situacijo v podjetju kjer je več zaposlenih. V tem
podjetju navadno obstaja oseba ali manjša skupina ljudi, ki so zasuti z
delom in cel obstoj firme sloni na njih. So tisti, ki tako
obvladajo "multitasking", da se istočasno pogovarjajo na dveh telefonih
in odgovarjajo na nujni e-mail, poleg tega koordinirajo med seboj šefe in stranke ali oddelke, popravljajo napake drugih in rešujejo vse mogoče krizne situacije, skratka skrbijo, da posel nemoteno teče. Čas neusmiljeno teče, zato malico pojejo kar med delom in si s težavo utrgajo tistih nekaj minut za odhod na nujno potrebo. Ker obvladajo vse situacije jih šefi nagradijo s še več dela, saj šef ve komu zaupati, da bo delo opravljeno.
Druga skrajnost so zaposleni, ki so mnenja, da opravljajo svoje delo, ker se zjutraj ob 9h prikažejo na delovnem mestu, popijejo jutranjo kavico, pregledajo vse smešne emiale in jih vestno pošljejo naprej, mimogrede odgovorijo še na kakšnega službenega, gredo na zasluženo malico in ob uri domov (seveda izključujem, da bi bil slednji kdo od vas bralcev in si zato lahko privoščim malo karikiranja. :).
Kaj bi po vašem mnenju moral narediti dober manager ali šef tega osebja? Verjamem, da privoščite garačem zaslužen dopust, da si vsaj malo oddahnejo in pridejo spočiti nazaj na delo. A kaj ko jih po dopustu navadno zamujeno delo počaka in se še dodatno nakopiči. Ostali pač ne znajo opraviti njegovega dela, niti se ne čutijo za to odgovorne. Močno upam, da se strinjate, da je glavna naloga šefa "zbrcati" tiste lenobice v zadnjo plat, da se spravijo delat tisto, kar zahteva njihovo delovno mesto in za kar so pravzaprav plačani. Včasih jih je sicer potrebno za to še kakšno stvar dodatno naučiti, a to je le investicija v prihodnost (recimo, da smo dobrega srca in jim damo pred odpuščanjem še eno možnost). Le tako bomo preprečili tragedijo, da nam steber našega obstoja pobegne h konkurenci ali pa popolnoma pregori in konča na bolniški.
Podobno je z našim telesom. Ko ga dolge ure in ure pustimo vzdrževati nek položaj ali silimo delati ves čas enake premike in kretnje, ravnamo kot tisti nesposobni šefi, ki ne znajo pravično razdeliti dela med zaposlenimi. Vsaka statična drža in ponavljajoči gibi predstavljajo obremenitev in delo za določene mišice in tkiva, medtem ko se druge mišice polenijo. Če preobremenjene mišice pošljemo na dopust - jim privoščimo masažo - smo ukrepali zgolj kratkoročno. Njihova naloga po "počitnicah" ostaja enaka in še vedno presega njihove zmožnosti. Dolgoročna rešitev vključuje malo več naše akcije. In sicer, angažirati je potrebno zaspane mišice in jih po potrebi ponovno naučiti/spomniti kaj so njihove vloge pri posameznih opravilih in gibanjih ter jih potem dejansko vsakodnevno tudi uporabljati.
Začetno upiranje in negodovanje lenuščkov je pričakovano. Prav tako je povsem normalno, da bomo sprva za enako delo potrebovali več energije in razmišljanja, a končni rezultat bo večje zadovoljstvo vseh vpletenih. Ustvarjeno bo dobro delovno vzdušje in sodelovanje, kjer nihče ne bo preobremenjen in nikomur ne bo dolgčas.
Zato vsak od nas potrebuje vsaj malo managerskih sposobnosti, pa četudi ne bomo nikoli videli managerske plače - bomo pa vsaj močni in zdravi. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar